Krsnik - Primer počene zračnice ali dialog z golobom

Janes je napisal/a: "Kulturni dom Slovenj Gradec petek, 21. april 2006, ob 19:30

monodrama PRIMER POČENE ZRAČNICE ali DIALOG Z GOLOBOM<

Ptujsko kulturno-umetniško društvo Stara steklarska
avtor besedila: Zdenko Kodrič
režija: Zvone Šedlbauer
v vlogi antropologinje Erike Ergula bo nastopila Irena Mihelič, sicer igralka Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Cena vstopnice: 2000 SIT, za dijake in študente: 1000 SIT.

2JK, 19.9.05 Irena Kodrič Cizerl

Napoved: Ptujsko kulturno-umetniško društvo Stara steklarska je pripravilo uprizoritev prve slovenske krstne uprizoritve besedila Zdenka Kodriča z naslovom »Primer počene zračnice ali dialog z golobom« in sinoči uspešno izpeljalo premiero. Režijo je vodil Zvone Šedlbauer, v vlogi antropologinje Erike Ergula pa je nastopila Irena Mihelič, sicer igralka Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.

Primer počene zračnice ali dialog z golobom je že drugo besedilo publicista in avtorja Zdenka Kodriča, uprizorjeno v produkciji Stare steklarske Ptuj. V primerjavi z lani uprizorjeno dramo Karusel – prav tako prvo slovensko uprizoritvijo! – je Ptuj sinoči doživel skrajno komorno monodramsko uprizoritev besedila o ostareli znanstvenici. Literarna predloga za dramo je nastala šele to pomlad, njene zametke pa gre iskati v Kodričevi najnovejši zbirki kratkih zgodb Visoka moda. Priletna protagonistka aktualne predstave se znajde v dialogu z golobom Engelcem v kletki oziroma v dialogu s samo seboj in ob kratkih vdorih novejše resničnosti povzema svoje življenje. Glavno izhodišče razmišljanja je njen doktorat, v katerega je ujela redek antropološki pojav v vasi na Pohorju. In prav ta pojav oziroma dogodek je usodno vplival na njeno življenje - zaradi njega je med drugim zanosila s hčerko Emico in prav on je navidezno povod za vso komunikacijo z zunanjim svetom. Tako ostarelo znanstvenico kličejo kolegi znanstveniki iz vsega sveta in jo vabijo k strokovnemu sodelovanju, ki pa ga ona odklanja. Pri vsem tem sicer ne bi bilo nič čudnega, če se ne bi oglašala na zvonjenja, ki jih ni slišati in prav ta režijska domislica da vedeti, da živi Ergula za zidovi psihiatrične ustanove – kar potrdi tudi kratek nastop moža v beli halji – in očitno v prepričanju, da živi v varovanem stanovanju varne hiše. Miheličeva je dneve pred premiero dejala, da na začetku projekta še ni vedela, kaj bo iz njega nastalo, očitno pa se je suvereno podala v utelešenje ženske, ki ob razmišljanju o svoji zasebnosti ironično oplazi spotakljiva težišča družbenih vprašanj z ugotovitvami kot je »ženska z doktoratom je kot blondinka z možgani« in razmišljanji o iskanju družabnosti v nakupovalnih središčih in žrtvovanju višjih ciljev »zaradi ženske v sebi«. Tako imenovana črna kocka odra Stare steklarske je bila skrajno dobra rešitev za dramo, katere druga oziroma prva polovica naslova »Primer počene zračnice« simbolično povzema nezadržen tok življenja, ki gre dalje, ne glede na to, ali je njegova intimna vsebina prazna ali izpolnjena.

Umetniško društvo Stara steklarska Ptuj

sezona 2005/2006

gledališki list št. 2

Krstna uprizoritev, premiera v septembru 2005

Zdenko Kodrič

Primer počene zračnice ali Dialog z golobom

Režija: Zvone Šedlbauer

Igra: Irena Mihelič

Lektorstvo: Metka Damjan

Šepetanje: Polonca Rajšp

Oblikovanje luči in tehnično vodstvo: Darijan Javšnik

Vodenje projekta: Nevenka Dobljekar

Oblikovanje: Darko Ferlinc

druga stran

Dialog z golobom

Dialog z golobom je v času, ki ga živimo in doživljamo, čisto normalen in mogoč. Erika Ergula, doktorica antropoloških znanosti, prebiva v varovanem stanovanju. Njeno življenje se je nagnilo čez petdeseta in zato je njen čas prelomen: ugotoviti mora, kdo je, kaj je zapustila za sabo. Engelc – udomačen golob – je njen edini pravi poslušalec na tem svetu. Čeprav ima upokojena znanstvenica veliko virov in medijev za stik s svetom in ljudmi, ostaja zvesta svojim načelom: ko dozoriš, ne dovoli da ob tebi dozorevajo tudi drugi. Erika Ergula je polna človeških modrosti, v njej je nekaj komedijskega, žlahtno smešnega, na drugi strani pa njena tu in tam zaigrana ironija presega meje vsakdanjega, njeno življenje in delo sta bila ves čas posvečena veseli znanosti, kar pomeni, da ni živela praznini in niti tako, da bi bila podobna svečenici ali mučenici. Njena zgodba se zavrti v eni sami uri, lahko bi se tudi v enem samem kratkem telefonskem pogovoru. In prav čas je bistvo življenja: za uro ali sekundo se splača živeti eno celo življenje. Upokojena doktorica antropologije pa je tudi takšna kot njeno predpotopno kolo: prazne zračnice se vrtijo enako kot polne in kolesa njenega bicikla se lahko vrtijo neskončno dolgo.

Nevenka Dobljekar, vodja projekta

Trialoški začarani krog

Kočijev tekst Primer počene zračnice skriva poleg objektivnih in pozitivnih lastnosti tudi subjektivne kakovosti, ki se skozi davnino najinega druženja v isti teatrski konstelaciji sedemdesetih let prejšnjega stoletja - jaz pri E.G. Glej, on pri Pekarni, na nasprotnih bregovih torej - kot koprena skupne gledališke mladosti - zdaj, leta 2005, prebijajo do naju, na Ptuj. V tem tiči prvi razlog, da sem se odločil za sodelovanje.

Drugi je tudi nekako familjarno mehak: moja pokojna starša sta dvanajst let prebila v ptujski glasbeni kulturi oziroma prosveti in v predvojnem sokolstvu. Počutim se dolžan kaj postoriti za tovrstno kontinuiteto. Umetniško društvo Stara steklarska se mi je za takšen namen zdelo nadvse primeren in navdihujoč institut.

Tretji in bistveni razlog pa tiči v samem poklicnem izzivu, da z Ireno narediva uprizoritev Kočijevega »dialoga z golobom«. Besedilo se ponuja kot predloga, ki bi jo morda kdo zlahka in prehitro razumel kot monodramo, kot nekakšno frustrirano sestro drame. Pristati na logiko takšne pasti bi bilo usodno. Saj je Zračnica v bistvu dialog z nekim bitjem, ki na vse grenke besede glavne junakinje, znanstvenice, antropologinje odgovarja s skrivnostnim gruljenjem. Druga negruleča dialoška partnerica doktorice znanosti pa je ona sama v svoji samoti. Vzdušje tega dialoškega oz. trialoškega začaranega kroga se zlagoma, a zagatno in vztrajno identificira in legitimira gledalcu. Avtor nam dolgo prikriva, da gospa vegetira v nekakšnem eksilu. Tudi z dejstvom, da je njeno bivanje v prostoru, ki je na odru, nepreklicno poslednje, nam streže po kapljah. Počasi. Tako počasi, kot je počasna gledalčeva zavest o grenki poslednjosti sleherne starke ali starca planeta Zemlja - torej tudi Kočijeve antropologinje.

Minimalizem te Kočijeve tiho skeleče metafore življenja je v gledališko formalnem smislu nepretenciozen, do kraja komoren. V smislu iskanja človečnosti znotraj umetnosti pa je njegov tekst še kako angažiran in vreden uprizoritve!

Zvone Šedlbauer, režiser uprizoritve

tretja stran in četrta stran

Šedlbauerjeva bibliografska beležka

Zvone Šedlbauer se je rodil v Ljubljani leta 1944. Leta 1972 je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani kot gledališki in radijski režiser s končno šolsko produkcijo Christopherja Fryja Gospa ne bo zgorela. Po končanem študiju je delal kot samostojni režiser, od leta 1972 do danes je izredni profesor gledališke režije na AGRFT, producent in stalni režiser v Mestnem gledališču ljubljanskem in bil umetniški vodja tega gledališča. Režiral je v vseh slovenskih dramskih gledališčih (vključno s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta), SNG Operi in baletu Ljubljana in nekaterih gledališčih nekdanje Jugoslavije, kot tudi v dveh univerzitetnih gledališčih v Združenih državah Amerike (Kansas University, Lawrence, Kansas (1972) in University of Iowa, Iowa City, Iowa (1983)), kjer je bil gostujoč profesor. Bil je eden od ustanoviteljev Eksperimentalnega gledališča Glej v Ljubljani (1971), umetniški vodja gledališča v Novi Gorici (1988) in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega (od 1983 do 1987 in od 1993 do 1997). Od njegovega profesionalnega debija (Dva brata Petra Božiča, Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, 1969) do danes je režiral več kot 130 profesionalnih produkcij.

Prejel je univerzitetno Prešernovo nagrado za režiranje študentske produkcije W.Shakespearea Ukročena trmoglavka (1969), glavno nagrado za režijo na francoskem festivalu Festival du thèatre universitaire, Nancy (1966) za 20 minutno pantomimo Impromptu 66, nagrado Prešernovega sklada (1977) za režijo dveh produkcij: Ardenovo igro Živite kot svinje (Slovensko narodno gledališče Drama, Ljubljana) in Wedekindovo Pomladno prebujenje (Slovensko stalno gledališče iz Trsta), trikrat nagrajen na slovenskem gledališkem festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru: leta 1978 za Donjo Rosito Federica G. Lorce, leta 1983 za Zaroto svetohlincev Moliera in Bulgakova, leta 1985 za Veliki briljantni valček Draga Jančarja; posebna nagrada za režijo na jugoslovanskem dramskem festivalu v Novem Sadu, Sterijino pozorje, Srbija (1981) za Karamazove Dušana Jovanovića (Kamerni teatar 55, Sarajevo).

Zvone Šedlbauer

Foto: Borut Krajnc

Irena Mihelič o svojem delu

Kot dramska igralka je zaposlena v Slovenskem narodnem gledališču Maribor od leta 1980. Pred tem je igrala v dramski skupini Kluba mladih Ptuj. Irena Mihelič o sebi: »V SNG sem odigrala veliko vlog. Naj naštejem tiste, ki so se mi vtisnile v spomin in so mi ljube iz različnih razlogov. Začela bom z Monterlandovim Port Royalom, v katerem sem igrala sestro Julijo, in nadaljujem s Pirandellom v predstavi Nocoj bomo improvizirali z vlogo Nenne, Partljičem Moj ata, socialistični kulak z vlogo Volge, Hoffmanom Tako kot je z vlogama prekupčevalke in medicinske sestre, Wilderjem Ženitna mešetarka in vloga Ermengarde, Moederndorferjem in Jasno, Mishimo in baronico Simiane, Grumom in Mirno ženo, Kafko in Terezo v predstavi Amerika, Harmsom v Logiki neskončnega življenja, Agato v Zločinu na Kozjem otoku, Mater prednico v Mali Tereziji Lenke Legronove, Jane v Ljubosumju, Dežurno sestro v Čaju za dve Toneta Partljiča. V otroških predstavah sem bila Rdeča kapica v Obtoženem volku Severna vešča v Čarovniku iz Oza. Zunaj gledališke hiše sem poustvarjala poezijo slovenskih pesnic Lili Novy, Berte Bojetu in Maje Vidmar. Bila sem gostja celjskega gledališča (Mamet: Edmond), pod okriljem UD Stara steklarska pa sem Ana v Kodričevi drami Karusel in Katrca Škrateljca in Majhnica v Grafenauerjevi poetični pravljici za otroke. Delala sem na filmu in TV nadaljevankah Boji in Naša krajevna skupnost (Miličnica) in v številnih radijskih igrah. Kar nekaj prehojene poti je za mano in ko se ozrem nazaj, opazim, da je bilo zanimivo in pestro. Toliko različnih življenj sem predihala skozi osebe, ki so mi bile v začetku tuje, pozneje pa vedno bolj moje in skrivaj sem jih ljubila iz vsega srca - pa naj se to še tako smešno sliši.«

Irena Mihelič

Foto Sandra Požun

Kodričeva bibliografska beležka

Zdenko Kodrič je novinar, pisatelj in dramatik. Rodil se je na Ptuju leta 1949. Od leta 1980 je novinar pri Večeru, pred tem je bil novinar Radia in Tednika Ptuj. Njegove literarne objave v revijah in časopisih segajo v leto 1974. Je avtor štirih romanov (Blaženi Franc Rihtarič, Potsdamska baterija, Barva dežja in Odvzemanje samote), pesniške zbirke, devetih gledaliških iger, piše tudi za radio in televizijo. Letos mu je pri založbi Litera izšla knjiga kratkih zgodb z naslovom Visoka moda. V letih 1970/1974 je deloval v ljubljanskem gledališču Pekarna, bil med ustanovitelji mariborske Galerije 88 in projekta Ko te napiše knjiga ali Slovenski dnevi knjige v Mariboru, zdaj je član Umetniškega društva Stara steklarska Ptuj. Slovenska gledališča so doslej uprizorila štiri Kodričeve igre: Vida vidim leta 1989, Vlak čez jezero leta 2001, Karusel leta 2004 in Primer počene zračnice leta 2005.

Kodričeve nagrade in nominacije: nominacija za Grumovo nagrado, gledališka igra, Zemlja, zemlja - kmečke slike kri, 1989, Grumova nagrada, gledališka igra, Vlak čez jezero, 1999, nominacija za Grumovo nagrado, Operacija T., 2000, nominacija za kresnika (slovenski roman leta 2000), Barva dežja ali Pritlikavec iz kavarne Pilvax, 2001, nominacija za novinarsko nagrado Consortium veritatis (Bratstvo resnice), 2002, Glazerjeva listina, Mestna občina Maribor, 2005."