Krsnik - »KRAVA ALI ČLOVEK, TO JE VPRAŠANJE«, drugič

Prejšnji teden je bilo govora o borbi krav in ljudi za isto hrano, o kompeticiji znotraj ekološke niše, v kateri nekateri podpirajo krave, češ, krave imajo prednost pred ljudmi. To je nedvomno ena najvišjih pridobitev »civilizacije«, bolje rečeno novodobnega barbarstva. Podobno sem zapisal za Slovenijo: ali pitna voda za ljudi ali več koruze za prašiče? Oblast in kapital sta se seveda odločila za prašiče. Ali potrebujete še kakšen dodaten dokaz o tem, na katerem polju se bo vodila bodoča bitka za boljši svet? Ta teden pa o katastrofalnih posledicah kravjega dreka in kravjega riganja na ekološko dobrobit našega planeta.

Toda povrnimo se na vpliv živinoreje na klimatske spremembe, ki jih povzročajo emisije toplogrednih plinov. Mednje spadajo predvsem ogljikov dioksid, metan in dušikovi oksidi. Dejstvo, da klima prehaja v nenapovedljivo kaotičnost nam govori, da narava vzpostavlja novo ravnovesje, katerega vedno predvodi kaos. Kaos po človeških merilih pa je zgolj izbruh kreativnih sil narave. Kajti ravnovesje pomeni stazo, ki ni ustvarjalna. Torej nas čaka hitri zdrs preko fraktalnega roba v kaos.

Industrijska revolucija je do današnjih dni dvignila koncentracijo ogljikovega dioksida, ki je na najvišjem nivoju v zadnjih 20 milijonih let. V času ene same človeške generacije smo uspeli prekucniti biogeokemičen ciklus planeta, ki je bil stabilen skozi geološko epoho 20 milijonov let. Z agrokemijo uničena prst brez humusa ne zmore absorbcije viškov tega plina in tudi izginjajoči gozdovi so nemočni. In prav zato je bilo v zadnjih 20 letih kar 14 najtoplejših v razdobju 150 let, odkar se temperature sistematično meri.

Dušikovi oksidi so drugi pomemben vir pregrevanja planeta in večina njih izvira iz kravjekov. Da prav ste prebrali, iz kravjega dreka, ne iz industrije. Iz vlažnih kravjekov hitro izpuhti dušik v obliki oksidov in amonijaka, ki kasneje sproža v 85% deležu umiranje gozdov zaradi kislega dežja. Kravjeki so torej, poleg motornih žag, najhujši uničevalci gozdov.

Ampak vedno je tako, kakor pravi stara modrost: bistvo je očem skrito. Povedano drugače, na koncu ostane najbolj pomembno tisto, česar poprej nismo vedeli, ali pa nismo želeli vedeti. In to je plin, ki najbolj uničujoče vpliva na klimo planeta. Metan.

Velika večina metana danes še leži inertna v permafrostu severnih širin in v sedimentih oceanskih šelfov. Toda poglejmo si številke o aktualnih letnih globalnih emisijah:
- vrtine nafte in zemeljskega plina: 45 milijonov ton
- rudarska dejavnost :35 milijonov ton
- govedoreja: 60 milijonov ton
Oho, od kje pa metan v taki silni količini iz govedoreje? Odgovor: Iz vampov goveda, kajti govedo spada med prežvekovalce, ki v svojih vampih gostijo milijarde bakterij in protozojev. Ta drobcena bitja pa v svojem metabolizmu izločajo metan, kot končni produkt in ta plin govedo izriga. Vsak osebek 75 kg na leto. Svetovna goveja čreda letno izriga 60 milijonov ton metana, ta pa ima 23 krat večji toplogradni učinek kot CO2!!! V zadnjih 250 letih se je atmosferska koncentracija metana povečala za 150%! Velik del tega seveda na račun silnega razmaha govedoreje.

Zapisano je bilo, da je večina metana konzervirana v permafrostu in mulju na oceanskih policah. Toda poglejmo si naravni scenosled. Povišana temperatura bo otoplila, oz. stalila večno zamrznjeni permafrost in ogromne količine metana bodo začele uhajati, kar bo še pospešilo toplogredni učinek, taljenje se bo nadaljevalo v globino in uhajalo bo še več metana. Opravka bomo imeli s t.i. pozitivno povratno zvezo, preko katere bo proces silovito pospeševal samega sebe. O končnem scenariju lahko le ugibamo, saj vemo le to, da bo dogajanje kaotično, skratka nenapovedljivo, predvsem pa neobvladljivo.

Vsi »porazi« narave so bili in so zgolj njeni taktični umiki. Narava nas bo pogoltnila tako, kot bogomoljka ujame in požre svoj plen. Bogomoljka, s svojim dvignjenim prednjim parom nog, daje videz bitja v predaji, prizor miroljubnega bitja v spokorni molitvi, toda isti nogi sta smrtonosna past, iz katere ni rešitve. V bogomoljki, sijajni kreaciji življenja, imamo mi, kot njen plen, prepričljivo prispodobo naše »zmage« nad naravo. Nekoč je bilo zapisano Ferum victorem cepit, zatorej streznimo se. Vsaka zmaga nad naravo le povečuje njeno moč in vsaka zmaga nad naravo pomeni, da se odrečemo delu svoje duše in velikemu delu svoje prihodnosti.

Današnjo zahodno civilizacijo žene neizmeren pohlep in zasvojenost s posedovanjem stvari ter sebično geslo: »To je moje!« Da bi sprejeli varnejšo prihodnost, moramo zavreči velik del zavožene preteklosti in sedanjosti. Za vse to pa potrebujemo korenito spremembo naše perspektive. Človeška vrsta je na najtežji preizkušnji.

Poti sta le dve: prva vodi v biološko smrt vrste Homo sapiens, druga pa pelje v duhovno evolucijo človeka nove civilizacije. Odločitev za vegetarijanstvo je torej tako evolucijska, eksistenčna, kakor tudi etična in predvsem kulturna odločitev. Ne pozabimo starodavne modrosti, ki govori: »S čimer se kdo pregreši, s tem je kaznovan.«, ali pa morda prisluhnimo besedam velikega Alberta Einsteina, ki je zapisal: »Nič ne bo toliko pripomoglo k človekovemu zdravju in preživetju kot odločitev za vegetarijanstvo.«

Vir:Radio Študent